Andraž Šporar (foto: Nogomania)
Andraž Šporar je Slovenijo pred devetimi leti zapustil kot 'bad boy' in odšel v širni svet. Njegova kariera je doživljala vzpone in padce, skoraj 31-letni Šporar pa že razmišlja, kako jo optimalno zaključiti.
Mineva devet let, odkar je sredi prelomne in nato šampionske sezone Andraž Šporar za takrat skoraj štiri milijone evrov iz Olimpije prestopil v Basel. Odšel je kot še precej "surov" nogometaš, z upornim karakterjem, a velikim potencialom. Danes, skoraj desetletje pozneje, je Šporar na pragu 31. rojstnega dne. Za njim so uspešne in manj uspešne epizode, igral je v velikih klubih, letos pa doživel tudi vrhunec kariere na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
Šporar ni več fant iz Šiške, kakršen je bil, ko je iz Interblocka prestopil v Olimpijo. Dolgoletni slovenski reprezentant si je ustvaril zavidljivo kariero in družino, s katero živi v Atenah, kjer igra za veliki Panathinaikos.
Na zadnjo reprezentančno akcijo je prišel z majhno minutažo iz kluba in je posledično postal rezervist. A to je le najnovejša ovira v njegovi karieri, ki pa ga, kot poudarja, zagotovo ne bo potrla. Padati in vstajati se je Andraž Šporar v debelem desetletju profesionalne igralske kariere že naučil, to je sprejel kot sestavni del igre, v kateri želi vztrajati vsaj še nekaj let oziroma dokler mu bo zdravje to dopuščalo. Zadnja postaja v njegovi karieri pa bo - Olimpija.
Ravnokar je Slovenija končala z nastopi v svoji skupini B lige narodov in osvojila tretje mesto. Vtis ni bil najboljši, se strinjate?
Tretje mesto v skupini ni tragedija. Zdi se mi, da smo se čustveno iztrošili na Euru, liga narodov pa, priznajmo si, ni na ravni evropskega prvenstva. Imeli smo dve močni reprezentanci v naši skupini. Osvojili smo osem točk, dvakrat smo remizirali z Avstrijci, ki sodijo v A ligo. Nismo pa izgledali tako, kot na Euru, tega se zavedamo. Manjkalo je to, kar nas je krasilo na Euru. Če nam to zmanjka, potem ne izgleda več dobro, ker nismo velika reprezentanca. Eura je konec, od tega ne moremo več živeti.
Kako pa ste s soigralci prišli do tega, kar smo gledali na evropskem prvenstvu v Nemčiji?
To je bil preprosto Euro. Že skozi kvalifikacije se je ustvarilo super vzdušje, seveda tudi naboj je drugačen kot v ligi narodov, to ni nepomembno. Igralci smo bili v stiku ves čas in komaj čakali tekme. Težko opišem, kaj točno se je zgodilo, da je kliknilo, ni bila samo ena stvar ali dogodek. Prepričan sem, da bomo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo spet pravi.
Omenjate naslednje kvalifikacije, je uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo realna?
Super bi bilo, če bi nam bil žreb spet naklonjen, tako kot nam je bil v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Prepričan sem, da v tem primeru lahko nekaj naredimo. Verjamem, da gremo lahko na svetovno prvenstvo.
Na zadnjih dveh tekmah Slovenije ste bili rezervist. Kako ste sprejeli vlogo, ki je sicer niste vajeni?
V klubu ne igram več veliko, zato mi je bilo jasno, kaj me čaka, tudi selektor mi je razložil, kako in kaj. Kar se tiče moje kakovosti, absolutno verjamem vase, so pa bili glede minutaže v klubih drugi igralci tisti trenutek v prednosti.
Pravite, da v Panathinaikosu igrate malo, veste morda zakaj?
Panathinaikos je velik klub. Situacija pa je specifična. Imamo veliko igralcev, naša forma ni dobra, vsekakor jo moramo popraviti, če želimo doseči cilj, to je naslov prvaka.
Šporar ima pogodbo s Panathinaikosom sklenjeno še za sezono in pol.
Pri skoraj enaintridesetih se že lahko ozrete nazaj, na svojo kariero, kaj vidite?
Zadovoljen sem, moram biti. Ko sem prestopil iz Olimpije v Basel, je bil to takrat ogromen preskok. Ne sicer toliko igralsko, kot pa mentalno. Nisem bil zrel, zdaj to vem. Pa še poškodovan sem bil in sedem mesecev nisem igral. To je bil močan Basel, v napadu sta bila poleg mene še Marc Janko in Seydou Doubia. Ko pomislim, če bi kaj spreminjal, je to nedvomno posoja v Arminio Bielefeld. Posoje nisem želel in tudi uspela ni. Drugače je bilo v Middlesbroughu, angleški nogomet je nekaj posebnega.
Zakaj ste sezono v Middlesbroughu doživeli kot posebno?
Anglija je nogometni raj. Nekaj najbolj edinstvenega tam je gostujoča tekma. Decembra smo zmagali šest tekem, med prazniki, bili smo že v vrhu lestvice. Potem je 23 igralcev dobilo koronavirus, padli smo iz ritma. Enostavno potem sezona ni uspela, jaz pa sem odšel. Ostali so čudoviti spomini. Igrali smo na Old Traffordu, tam je bilo 11.000 naših navijačev, peli so pesem 'He is Slovenian'. Tudi življenje tam je seveda lepo, kot v raju. Živel sem v Durhamu, tam, kjer so snemali Harryja Potterja.
V Slovanu iz Bratislave ste obrnili tok svoje kariere, si z goli priigrali prestop v Sporting. Je bilo v letošnjih govoricah o možnosti povratka v Bratislavo kaj resnice?
V Slovanu prvo sezono, prestopil sem januarja, nismo bili prvaki. Ko je bil zgrajen nov stadion, pa so začeli prihajati navijači in se je nato začela dominacija Slovana v slovaškem nogometu. V Bratislavi je bilo super, mesto je odlično. Govorice so bile točne, ja, želeli so me, ampak se kluba na koncu nista dogovorila.
Sporting je za vas plačal šest milijonov evrov, kako je bilo igrati s tem bremenom na hrbtu?
V Sporting sem prišel kot tretji strelec lige Europa in takrat se mi je res veliko dogajalo. Stresni dnevi so bili takrat. Imel sem veliko opcij. Vozil sem se iz Beograda, klical me je agent in me obvestil o ponudbi Sportinga. Takoj sem rekel, da hočem v Sporting. Klicali so drugi klubi, tudi z boljšimi ponudbami, vendar me to potem sploh ni več zanimalo. Prestopil sem konec januarja in to brez priprav, to mi takrat ni šlo na roko. Dal sem 12 golov na 37 tekmah, to je premalo za Sporting, tega se zavedam. Ampak zdaj lahko vidimo, kaj pomeni Sporting. To je res gigant. Športni direktor Hugo Viana, ki gre menda v Manchester City, trener Ruben Aaorim, ki je zdaj v Manchester Unitedu in predsednik Frederico Varandas so zaslužni za vse te uspehe.
Kako ste doživljali Rubna Amorima, tvorca Sportingovih uspehov zadnja leta in novega trenerja Manchester Uniteda?
To je bil najbolj intenziven trener v moji karieri. Včasih se zgodi, ko je trener dolgo v klubu, ne nadzira vseh vaj na treningih. On pa je nadziral prav vse, štel in vzpodbujal vsakogar. Vsak dan, ves čas te žene naprej, kot igralec se potem bolje počutiš. To dela razliko. Igralci Sportinga imajo sijajen ritem igre, držijo visoko intenzivnost. Odličen trener je. Verjamem, da lahko dvigne Manchester United, čeprav ne poznam razmer tam, ne preseneča pa me, da je prišel tako daleč.
(foto: Nogomania)
Klicala vas je Crvena zvezda, kako blizu ste bili srbskemu prvaku?
Te kombinacije so bili aktualne že večkrat. Crvena zvezda je ogromen klub. Rad imam Beograd, tam uživam, mi je pa zelo všeč tudi to, da se po mestu lahko sprejeham neobremenjeno.
Klub, ki vas je izstrelil v tujino, je Olimpija. Bo Olimpija tudi klub, kjer boste končali kariero?
Upam! Tega si želim! Naslova prvaka z Olimpijo še nisem osvojil, čeprav se mi tehnično gledano šteje tisti naslov, ko sem odšel sredi sezone. Še vedno sem povezan z Olimpijo, včasih se slišim z nekaterimi ljudmi iz kluba. Načrtujem, da bom lovoriko za naslov prvaka dvignil kot kapetan Olimpije!
Pripadnosti Olimpiji niste nikoli skrivali, še najmanj takrat, ko ste pred večnim derbijem kar preko stadionskega ozvočenja podžgali domače in razjezili štajerske navijače. Je v vas še kaj 'porednega fanta iz Šiške'?
Mlad sem bil, ne bom rekel, da sem bil neumen, ker imam pač rad Olimpijo in ne maram Maribora. Veliko se mi je dogajalo takrat, ampak konec koncev nikomur nisem nič ukradel. Živel sem hitro. Mogoče sem bil malo brezobrazen, ampak v pozitivnem smislu. Odrasel sem, šel naprej, danes imam družino.
Kakšni pa so vaši načrti po koncu igralske kariere?
Bomo videli, kako bo. Ko bo telo reklo, da je dovolj, takrat bo dovolj. Obstaja tudi življenje po igralski karieri. Živel bom v Sloveniji, doma, to zagotovo. Česa drugega si ne predstavljam. Treba je iti v tujino, biti tam nekaj let, pa potem bolj ceniš to, kar nudi Slovenija. Če mislite, da je gneča to, kar doživljate na ljubljanski obvoznici, to so mini zastoji, pridite v Atene (smeh).