Kairat (foto: uradna spletna stran kluba)
Slovenija je v zadnjih letih spoznala kazahstanski nogomet. Na klubski ravni je v tej oddaljeni državi potekal srdit boj za primat med "umetnim" in tradicionalnim klubom.
Slovenski in kazahstanski nogomet imata kar nekaj skupnih točk. Reprezentanci sta se v zadnjem letu in pol pomerili kar štirikrat, dvakrat v kvalifikacijah za Euro 2024 in dvakrat v ligi narodov. Prav vse štiri tekme je dobila naša izbrana vrsta.
Poleg tega trenutno v kazahstanski prvi ligi igrata dva slovenska nogometaša: Jakob Novak za Atirau in Matija Rom za Ženis. Omenimo lahko še Hrvata Lovra Cveka, ki je v obdobju 2014-19 igral za Zavrč, Aluminij in Celje, zdaj pa je član Ordabasija. V lanski sezoni pa je za Koper igral kazahstanski reprezentant Ramazan Orazov.
V klubskem nogometu je bilo srečanj med Slovenci in Kazahstanci manj kot na reprezentančnem nivoju. Leta 2011 se je Koper v kvalifikacijah za ligo Europa pomeril s Šahterjem iz Karagandija in izpadel, nič bolje pa se štiri leta kasneje v kvalifikacijah za ligo prvakov ni godilo Mariboru proti Astani.
Kazahstanski klubski nogomet je v zadnjih nekaj letih kot posledica političnih sprememb v državi postal precej bolj zanimiv kar se tiče boja za naslov prvaka. Med letoma 2014 in 2019 je Astana osvojila šest zaporednih naslovov, po odstopu dolgoletnega avtokratskega predsednika države Nursultana Nazarbajeva pa je izgubila svoj privilegirani položaj. V naslednjih štirih letih so naslov osvojili štirje različni klubi, zelo pestra in izenačena pa je bila tudi letošnja sezona, ki se je končala minuli vikend.
Dolgo časa je bilo v boju za naslov kar pet klubov: tradicionalni velikan Kairat iz bivše prestolnice Almati, ki je bil v sovjetskih časih kazahstanski predstavnik v zveznem tekmovanju, režimska Astana iz istoimenskega glavnega mesta, Aktobe iz severozahoda države, branilec naslova Ordabasi iz tretjega največjega mesta Šimkenta na skrajnem jugu in Tobol iz severnega mesta Kostanaj. Treba je poudariti, da je Astana zaradi prenove svojega štadiona celotno sezono igrala v več kot 1200 kilometrov oddaljenem Almatiju. Zelo nenavadna odločitev. Ali res ni nobenega primernega štadiona bližje glavnemu mestu?
Sodniki so se trudili pomagati Astani, o čemer priča recimo prestavljena tekma 17. kroga, ki je bila na sporedu pred zadnjima dvema krogoma. Rumeno-modri so igrali proti Atirau pred pičlimi 700 gledalci na svojem začasnem štadionu Khan Tengri in zmagali z golom iz sporne enajstmetrovke v 12. minuti sodnikovega dodatka. Toda v predzadnjem krogu so nato klonili proti Tobolu v Kostanaju, Kairat pa je doma pred 12.675 gledalci premagal Ordabasi in prevzel vodstvo na lestvici.
Pred zadnjim krogom je bilo torej samo vprašanje ali bo naslov pripadel "umetnemu" režimskemu klubu iz prestolnice, ustanovljenemu šele leta 2009, ali tradicionalnemu klubu iz največjega mesta Almatija, ki je bilo prestolnica do leta 1997. Glas ljudstva je bil, kot pove že sam obisk na tekmah, krepko na strani Kairata, ki se ga še iz sovjetskih časov drži vzdevek Halik komandasi, narodni klub.
Astana je na domačem terenu (v Almatiju, seveda) pred spet pičlim avditorijem (700 gledalcev) gostila skromni Žetisu z dna lestvice in že v prvem polčasu dosegla pet golov, tako da je bilo vse odvisno od tega, ali bo Kairat uspel zmagati pri Atirau na skrajnem zahodu države. Remi bi pomenil, da je prvak Astana. Atirau leži ob Kaspijskem jezeru, 2000 kilometrov od Almatija. Na štadionu Munaiši, ki so ga prenovili pred petimi leti, ko so naravno travo zamenjali z umetno, se je zbralo 5000 gledalcev.
Čeprav je bil Atirau pred kratkim žrtev sodniške kraje proti Astani, so bili nogometaši v zelenih dresih zelo motivirani, tako da zmaga za goste še zdaleč ni bila samoumevna. Za moštvo iz kaspijske obale je v vezni liniji zaigral tudi otrok Olimpije Jakob Novak, ki je v veliki drami sodeloval do 84. minute, ko ga je zamenjal Brazilec Mateus Barbosa.
Tekma je bila zelo izenačena in na trenutke groba, ključni trenutek pa se je zgodil v 57. minuti, ko je beloruski branilec Atiraua Nikita Stepanov v kazenskem prostoru podrl brazilskega kapetana Kairata Joãa Paula in sodnik je pokazal na belo točko ter povrh še izključil Stepanova. Odgovornost je prevzel 27-letni gruzijski vezist Giorgi Zaria in dosegel enega najpomembnejših golov v zgodovini Kairata. Rumeno–črni so zdržali še pol ure in se skupaj z gostujočimi navijači, ki so pripotovali na drugi konec države, veselili šele svojega četrtega naslova državnega prvaka.
Za klub, ki je bil kar 24 sezon sovjetski prvoligaš in ki je leta 1992 osvojil tudi prvi naslov v neodvisnem Kazahstanu, je bilo obdobje po osamosvojitvi precej neuspešno. Zaradi spora znotraj kluba konec devetdesetih sta kratek čas v kazahstanski ligi nastopala celo dva Kairata (Kairat SHPFC in Kairat-CSKA), ki pa sta se leta 2001 spet združila. "Narodni klub" je bil v novejšem obdobju globoko v senci režimske Astane, po protirežimskih nemirih leta 2022, ki so zahtevali več kot 200 življenj med protestniki in povzročili umik bivšega diktatorja Nazarbajeva iz vseh političnih funkcij, pa se zdi, da se za rumeno-črne vendarle obetajo nekoliko boljši časi.