(foto: Getty Images)
Liverpoolu je z zmago nad Borussio Dortmund v Ligi Evropa uspel še en epski preobrat na največji sceni. Tudi navijači drugih klubov pa so občutili, kako je prehoditi pod od pekla do raja in nazaj. Maribor ni izjema.
Tokratni Nogomanijak bo v znamenju drame. Drame, ki so jo poleg profesionalnih igralcev v gledališčih in na filmskih platnih sposobni uprizoriti le nogometaši. Redkokatera zmaga je za navijače in junake na zelenici slajša kot tista, ki se zgodi po praktično že izgubljenem boju. Liverpool je to znova dokazal prejšnji teden, ko je proti Borussii Dortmund na povratni tekmi četrtfinala Lige Evropa zaostajal z 0:2 in 1:3, nato pa se spektakularno vrnil in z golom Dejana Lovrena napredoval v polfinale (4:3). Rdeči iz Merseysidea seveda niso novinci, ko gre za neverjetne preobrate, spominjamo se nekaj najbolj nepozabnih.
Blackpool 4-3 Bolton Wanderers (1953)
Še vedno najbolj odmeven finale pokala FA, ki se je za vedno vpisal v zgodovino z izjemno predstavo Sira Stanleyja Matthewsa. Legendarni nogometaš Stoke Cityja je lahko le nemočno spremljal, kako je njegov Blackpool na Wembleyju pred več kot 100.000 gledalci zaostal z 1:3, toda 20 minut pred koncem je Matthews zaposlil Stana Mortensena, ki je oranžne vrnil v igro. Hat-trick, še vedno edini v zgodovini finalov pokala FA, je Mortensen zaokrožil minuto pred koncem s prekrasnim prostim strelom, Matthews pa je s še eno podajo v drugi minuti sodnikovega podaljška zrežiral zmagoviti zadetek Billa Parryja. Legenda pravi, da je Boltonov velikan Nat Lofthouse zaploskal ob zadnjem zadetku, medtem ko je Matthews do konca svojih dni zavračal govorjenje o "Matthewsovem finalu", rekoč, da imajo vsi soigralci enake zasluge za veliko slavje, še posebej Mortensen. Da, to so bili precej drugačni časi …
Madžarska 2-3 Zahodna Nemčija (1954)
Zmaga Madžarov nad Zahodnimi Nemci z 8:3 v skupinskem delu tekmovanja je napovedala sprehod do naslova izjemnega moštva, ki ni izgubilo na več kot 30 zaporednih tekmah. Ekipa Ferenca Puskasa in Zoltan Cziborja je prav z zadetkoma obeh zvezdnikov povedla tudi v finalu, kjer so se slovenski sosedje spet merili z nemškimi nasprotniki iz predtekmovanja. A tekma je šla v zgodovino kot bernski čudež, v deževnem vremenu pa je Helmut Rahn zaključil velik preobrat in zabil za zmago (3:2) ter poskrbel enega največjih presenečenj v takrat 24-letni zgodovini svetovnih prvenstev. Niti deset let še ni minilo od konca druge svetovne vojne in moštvo Seppa Herbergerja je prineslo val upanja trpečemu narodu, prvič po vojni pa je na kakšnem športnem dogodku tudi zaigrala nemška himna. S svojim komentiranjem tekem in predvsem finala je za večno zaslovel radijec Herbert Zimmermann ("Recite mi, da sem nor! Lahko mi tudi rečete, da se mi je 'snelo'. A tudi nogometaši morajo imeti srce!").
Barcelona 1-4 Metz (1984)
Ena izmed "šolskih" zgodb in dokazov o tem, da ni konec, dokler sodnik ne zapiska trikrat. Metz je doma izgubil prvo tekmo pokala pokalnih zmagovalcev proti Barceloni (2:4) in francoski mediji so bili tako prepričani v nov polom, da na povratni obračun ni prišla nobena televizijska oziroma radijska postaja. Metz je namreč pred odhodom na Camp Nou z 0:6 in 0:7 izgubil tekmi v prvenstvu, vezist Kataloncev Bernd Schuster pa je bil tako prepričan v nov uspeh, da je celo dejal, da bo v zahvalo za "darila" s prve tekme vse člane Metza povabil na pršut po drugih 90 minutah. Prav nemški vezist je zadel za vodstvo na skorajda povsem praznem stadionu, v 38. minuti pa se je začel epski povratek Francozov na čelu s hat-trickom Mariborčana Zvonka Kurbosa. Ko je pozabljeni slovenski golgeter zabil četrti gol gostov, ki jih je odpeljal v naslednji krog tekmovanja, je vratar Michel Ettore pritekel k Schusterju in se mu v ekstazi drl: "Kje je zdaj tvoj pršut?"
Real Madrid 4-0 Borussia Mönchengladbach (1985)
Tudi v letošnji sezoni je Real Madrid potrdil, da je na velikih evropskih tekmah kljub še tako visokemu zaostanku na Santiagu Bernabeuu možno vse. Varovanci Zinedina Zidana so kljub porazu z 0:2 proti Wolfsburgu povratni obračun četrtfinala Lige prvakov dobili s potrebnih 3:0 in napredovali, pred skorajda točno 30 leti pa je na Bernabeuu potop doživel še en nemški predstavnik. Borussia Mönchengladbach je prvo tekmo tretjega kroga pokala Uefa doma dobila s prepričljivih 5:1, toda kraljevi klub se je vrnil v izjemnem slogu in Jorge Valdano je že po 17 minutah poskrbel za 2:0, Santillana pa je v 76. in 88. minuti navijače pahnil v stanje delirija. Real je na koncu tudi osvojil naslov, potem ko je dramatično napredoval tudi skozi polfinale proti Interju, potem ko je prvo tekmo v Milanu izgubil z 1:3, a je Bernabeu nato vnovič slavil velik preobrat in zmago s 5:1.
Manchester United 2-1 Bayern München (1999)
Ostajamo na Camp Nouu, ki je leta 1999 gostil nepozaben finale Lige prvakov. Bayern je zasenčil Manchester United, ki je s Sirom Alexom Fergusonom lovil zgodovinsko trojno krono, Nemci pa so po izvrstnem prostem strelu Maria Baslerja zanesljivo dobili prvi polčas, v drugem pa bi lahko prednost vsaj enkrat še povišali. Toda "rdeči vragi", ki so že na prejšnji stopnički neverjetno preživeli proti Juventusu z epsko predstavo Roya Keanea, so v morda najbolj norih minutah v zgodovini evropskih finalov dvakrat zadeli po podajah iz kota. Teddy Sheringham je po predložku Davida Beckhama najprej izenačil, šokirane Bavarce pa je nokavtiral Ole Gunnar Solskjær. Medtem, ko je nevtralne navijače ganila podoba Samuela Kuffourja, ki je v solzah besno udarjal po katalonski zelenici, je Sir Alex pred kamerami angleške televizije izustil nepozabno krilatico: "Ne morem verjeti, ne morem verjeti … Nogomet … Prekleto …"
Tottenham Hotspur 3-4 Manchester City (2004)
Da je možno tudi z desetimi na zelenici s pravim pristopom nadoknaditi praktično nemogoče, je dokazal Kevin Keegan, ki se je v karieri specializiral za tovrstne podvige. Kot trener Man. Cityja je Keegan ob polčasu ponovljene tekme pokala FA s Tottenhamom na White Hart Laneu bojda že vprašal pomočnika Dereka Fazackerleyja, če ve, kje je najbližji zaposlitveni center. Spursi so vodili s 3:0 in imeli tudi igralca več, med polčasom je bil izključen Joey Barton, 45 minut kasneje pa je Jon Macken kronal preobrat vseh preobratov za napredovanje v peti krog. Čudež se v osmini finala ni ponovil, City je izpadel proti velikemu rivalu Unitedu (4:2), toda zgodba ostaja za vse večne čase.
Deportivo La Coruña 4-0 AC Milan (2004)
Dva tedna sta v nogometu cela večnost, zgodi se lahko marsikaj, nikoli pa ni bilo to v nogometu bolj očitno kot na dveh tekmah med Deportivom La Coruño in AC Milanom v četrtfinalu Lige prvakov. Branilci naslova so na San Siru zanesljivo slavili, čeprav so možje iz Galicije povedli prek Walterja Pandianija, nato pa so rdeče-črni zabili kar štiri gole v osmih minutah za na videz že odločilno zmago. A dva tedna kasneje je Riazor slavil kot v najboljših časih "Super Deporja" – šokirana ekipa Carla Ancelottija, ki je na klopi od prve minute pustil Filippa Inzaghija, je po prvem polčasu že zaostajala z 0:3, Fran pa je v 76. minuti postavil končnih 4:0 za Deportivo. Nesrečni severnjaki so kasneje izpadli v izenačenem polfinalu proti Portu s Josejem Mourinhom (0:1), ki je svoj prvi naslov v Ligi prvakov potrdil z zmago nad AS Monacom (3:0). Na žalost navijačev Milana so že dobljeno tekmo njihovi ljubljenci vnovič izgubili že čez eno leto, ko je bolelo še enkrat bolj.
Liverpool 3-3 AC Milan (2005)
Tekma, ki je za večno odšla v legende, za vse čase pa se tudi vpisala v folkloro obeh klubov. Tudi Jürgen Klopp je ob nedavnem dramatičnem napredovanju proti Borussii Dortmund priznal, da je ob polčasu pri zaostanku z 0:2 pozval varovance, da poskusijo v istanbulskem slogu storiti nemogoče. Uspelo jim je, tako kot je leta 2005 moštvu Rafaela Beniteza, ki je proti Milanu ob polčasu zaostajalo še z golom več. Tudi nekateri navijači Liverpoola so obupali in zapustili stadion, tisti, ki so ostali, pa so se izkazali z neomajno podporo. In kako so bili nagrajeni – Steven Gerrard je začel, po zadetku Vladimirja Šmicerja pa je Xabi Alonso kljub zapravljeni enajstmetrovki dokončal povratek in izenačil. Jerzy Dudek je nato rešil Liverpool v podaljšku in ob izvajanju najstrožjih kazni v slogu Brucea Grobbelaaarja uspel zmesti Andreo Pirla in Andreja Ševčenka za antologijsko zmago. Rodil se je "čudež v Istanbulu".
Motherwell 6-6 Hibernian (2010)
Že rezultat pove veliko o tej tekmi škotske lige, ki je postavila rekord tekmovanja po številu doseženih zadetkov v 90 minutah. Na Fir Parku v Motherwellu je 6241 gledalcev lahko začutilo vso čarobnost nogometa, za piko na i pa so dobili še spektakularen zadnji zadetek. Hibernian je na tekmi predzadnjega kroga, ki je bila pomembna tudi za uvrstitev v evropska tekmovanja (Motherwell je pred Hibs vodil za točko, čakalo pa ga je še gostovanje pri Rangers v zadnjem krogu), vodil že s 4:1 in 6:2, a so se domači vrnili v igro in v vsega 15 minutah zaostajali le še za zadetek. Gostujoči vratar Graeme Smith je ubranil tudi enajstmetrovko rezervistu Rossu Forbesu, končni rezultat pa je v slogu Marca van Bastna v tretji minuti sodnikovega podaljška postavil Lukas Jutkiewicz. Motherwell je kljub še enemu izjemnemu rezultatu, po zaostanku z 1:3 na stadionu Ibrox je uspel remizirati z Rangers (3:3), izpustil četrto mesto, a se zaradi razpleta škotskega pokala vseeno veselil Evrope skupaj s Hibernianom.
Maribor 3-4 Club Brugge (2011)
Prva evropska sezona Maribora po sanjskem igranju v Ligi prvakov na prelomu tisočletja je prinesla tudi enega najbolj bolečih evropskih porazov. Zmaga Cluba Brugge v Ljudskem vrtu po zaostanku z 0:3 je dve leti kasneje odmevala tudi po zaslugi nemškega ARD, ki je udeležene obtožil prirejanja rezultata. Vijoličasti so novembra 2011 na tekmi skupinskega dela z dvema zadetkoma Daliborja Volaša ter avtogolom Ryana Donka v 68. minuti že vodili s 3:0, nato pa se je v 74. minuti začela prava kalvarija pod Kalvarijo – tudi Volaš je zabil avtogol, Donk pa se je v enem zadnjih napadov odkupil in zadel za zmago. "Rečeno mi je bilo, da bodo 20 minut pred koncem tekme vplačane velike vsote na zmago gostov iz Bruggea," je v dokumentarnem filmu za ARD povedal Rudolf Stinner, nekdanji član Uefine skupine za boj proti prirejanju izidov. Pri Mariboru so ves čas trdili, da so nedolžni, to je pred slabimi tremi leti nato potrdila tudi Evropska nogometna zveza (Uefa), ki se ni odločila za odprtje disciplinskega postopka, tudi analiza trga športnih stav pa ni pokazala znakov nepravilnosti.
Reading 5-7 Arsenal (2012)
Vse je bilo, kot že ničkolikokrat, odločeno na tekmi ligaškega pokala med Readingom in Arsenalom. Kralji so odigrali izvrsten prvi polčas in že vodili s 4:0, nato pa je zadetek Thea Walcotta tik pred polčasom obrnil obračun na glavo. Vseeno se prav do konca ni zdelo, da bo Londončanom preobrat uspel, saj je uspel zadeti le še Olivier Giroud, a so se gostje izvlekli z zadetkoma v 89. minuti in v peti minuti sodnikovega podaljška. Arsenal je v podaljšku povedel s 5:4, toda Reading je štiri minute pred koncem izenačil, nato pa so "topničarji" spet zabili dva gola v presledku nekaj minut in napredovali še pred izvajanjem enajstmetrovk. Trener domačih Brian McDermott je po obračunu priznal, da si ne bo ogledal DVD-ja s tekmo in da ga bo raje nemudoma vrgel v koš za smeti.
Manchester City 3-2 Queens Park Rangers (2012)
"Gledal sem jih 75 let. Včasih sem bil visok meter in oseminosemdeset (centimetrov), imel sem tudi valovite lase … Poglejte, kaj mi je to storilo!" je razlagal ostareli in napol plešasti gospod, potem ko je bil na stadionu Etihad priča neverjetnim dogodkom. Generacije navijačev Manchester Cityja so rasle v čakanju na veliki trenutek, ko bodo lahko zviška gledali na nepriljubljene sosede z Old Trafforda. To se je po letih trpljenja in frustracij le zgodilo leta 2012, ko je v unikatnem zaključku sezone v Premier League City osvojil naslov s praktično zadnjim strelom na tekmi s QPR. Navijači Manchester Uniteda in igralci na zelenici so že slavili po treh osvojenih točkah na gostovanju pri Sunderlandu, vedeli so namreč, da "meščani" doma izgubljajo z 0:2, toda Edin Džeko in Sergio Agüero sta imela drugačne načrte, zadetek Argentinca pa je pritisnil piko na i morda celo najbolj čustvenemu trenutku v zgodovini angleškega nogometa.
Nemčija 4-4 Švedska (2012)
Celo Nemci niso nedotakljivi v zmagovitih položajih, to pa se je pokazalo na kvalifikacijski tekmi za nastop na SP 2014 proti Švedski. Ekipa Joachima Löwa je ravno dobro predelala izpad z Eura 2012, kjer je bila v polfinalu boljša Italija, na oktobrskem obračunu s "tremi kronami" pa je vse teklo kot po maslu. Vsaj tako se je zdelo po zadetkih Miroslava Kloseja, Pera Mertesackerja in Mesuta Özila, ki so v manj kot uri praktično že odločili tekmo, nato pa je Zlatan Ibrahimović v 62. minuti začel berlinski čudež, ki ga je z zadetkom v 93. minuti sklenil Rasmus Elm. Kako je ta remi vplival na kasnejši pohod Nemcev do naslova svetovnih prvakov, je bilo povsem jasno videti na polfinalni tekmi z Brazilijo, po kateri je "Elf" neusmiljeno udrihal do končnih 7:1. Štirih zadetkov prednosti do tekme s Švedsko v Berlinu nemška reprezentanca ni zapravila še nikoli v zgodovini.