(foto: uradna spletna stran kluba)
Zgodba Bresta (Stade Brestois 29) vrača vero v nogometno bit. Klub, ki ima enega nižjih proračunov v Ligue 1, je s pametnim delom prišel v vrh francoske lige in do lige prvakov.
Brest je manjše bretonsko mesto s približno 140.000 prebivalci na skrajnem zahodu Francije, ki v preteklosti ni ravno slovelo po nogometu. Lokalni klub Stade Brestois 29 je v zadnjih treh desetletjih prehodil dolgo pot od amaterskega nogometa do lige prvakov. Leta 1991 je namreč (tako kot pred kratkim Bordeaux) bankrotiral in razpustil profesionalno ekipo. Šele leta 2004 (ko je v rdečem dresu igral mladi Franck Ribery) so se vrnili v Ligue 2, šest let kasneje, v sezoni 2009/10 pa so se uvrstili v prvo ligo, kjer so zdržali nekaj sezon, nato pa spet izpadli.
Leta 2019 so se spet vrnili med elito in začelo se je pravljično obdobje velikih uspehov, ki traja še danes. Les Pirates namreč do letos še nikoli niso igrali v evropskih tekmovanjih. Neverjetno uspešna sezona 2023/24 pa jim je prinesla senzacionalno tretje mesto, najvišjo uvrstitev v zgodovini kluba in ligo prvakov.
V zadnjem obdobju je francoski nogomet poligon za mnoge sumljive tuje lastnike, predvsem ameriške investicijske sklade, ki klube vodijo slabo in netransparentno. Brest je povsem drugačna zgodba. Večinski lastnik (51%) in predsednik kluba je že od leta 2016 lokalni poslovnež Denis Le Saint, ki zagovarja organsko rast. Letni proračun se vrti okoli 40 milijonov evrov, kar uvršča Brest med francoske prvoligaše z najmanj denarja. Njihov drugačni pristop razkriva tudi sponzor na dresu, saj gre za podjetje iz Saint-Mala, ki prodaja mlečne izdelke in ne, kakor je v navadi med mnogimi klubi v zahodnoevropskih ligah, za sumljiva kripto podjetja in psevdolegalne azijske stavnice.
Za uspehe na terenu sta najbolj zaslužna športni direktor Gregory Lorenzi in trener Eric Roy. Royeva zgodba je izredno nenavadna. Nekoliko starejši ljubitelji nogometa se ga bodo morda spomnili kot solidnega vezista, ki je igral za Nice, Lyon, Marseille in Sunderland. Odkar je leta 2004 prenehal igrati, je bila njegova nogometna pot vse prej kot predvidljiva. Pred januarjem 2023, ko je postal trener Bresta, je vodil samo Nice v sezoni 2010/11, čeprav ni imel ustrezne licence in je bil pravzaprav športni direktor. Po ne preveč prijateljskem razhodu s klubom iz Azurne obale je delal kot športni direktor za Lens in Watford, v začetku leta 2023 pa je nekoliko presenetljivo postal trener v najbolj zahodnem francoskem mestu.
Odločitev, da ponudi priložnost Royu, je sprejel športni direktor Gregory Lorenzi, za katerega je ključ do uspeha ustaljena ekipa in kontinuiteta. Trend v Ligue 1 v zadnjem obdobju je, da so moštva vedno bolj mlada, saj je prodaja perspektivnih igralcev eden od glavnih virov dohodka. V prejšnji sezoni je bil Brest deveta najstarejša ekipa v ligi, v letošnji je že tretja najstarejša. Predvsem zato, ker se trudijo ohranjati jedro ekipe in graditi brez prevelikih rezov.
"Ko sestavljam ekipo, to vedno delam tako, da najdem ravnovesje med določenim številom izkušenih igralcev in nekaj mlajšimi, ki prinesejo energijo, dinamičnost in mladost," pravi Lorenzi. "Stabilnost je razlog za uspeh. Klub je rastel in se razvijal zadnjih pet, šest let. Kontinuiteta mora biti."
Tudi njegov presenetljivi izbor trenerja je bil zadetek v polno. Ko je Eric Roy prevzel Brest pred nekaj manj kot dvema letoma, so bili Les Ti'Zefs v coni izpada, danes pa blestijo v ligi prvakov. Kljub temu, da je kot trener nazadnje delal pred več kot desetletjem in da s 57 leti še zdaleč ni novodobni strateg s svežimi idejami, je Roy popolnoma prerodil bretonski klub in z njim ustvaril največji uspeh v zgodovini. Najbolj pogosto uporablja postavitev 4-3-3 s kolektivno igro in visokim presingom. "Veliko ljudi je bilo zelo kritičnih glede mojega izbora," pravi Lorenzi. "Roy že mnogo let ni bil trener, toda želel sem nekaj drugačnega. Nagonsko sem čutil, da je to prava odločitev."
Kljub veliki želji športnega direktorja, da bi zadržal večino ekipe iz prejšnje sezone, sta v poletnem prestopnem roku Brest zapustila dva pomembna igralca: branilec Lilian Brassier je odšel v Marseille, napadalec Steve Mounié pa v Augsburg. Odšlo je tudi nekaj nogometašev, ki so igrali manj, a so bili ključen del Royeve rotacije. Toda zdi se, da se to v tej sezoni sploh ne pozna.
Igralec, ki najbolj pooseblja Stade Brestois je 31-letni defenzivni vezist Pierre Lees-Melou, ki je v preteklosti igral za Nice in Norwich, od julija 2022 pa je ključni kamenček v mozaiku pri Bretoncih. Čeprav v karieri ni igral za prav velike klube, spada po statistiki med najboljše veziste v Ligue 1. "Stara se kot dobro vino," zanj pravi Lorenzi. Je pri vrhu po odvzetih žogah, blokiranju, podajah naprej, dotikih in prekrških, ki so bili storjeni na njem.
Uspeh je bretonske Gusarje nekoliko prehitel, saj njihov štadion Francis-Le Blé trenutno ne ustreza standardom Uefe, zato morajo svoje domače tekme v ligi prvakov igrati v približno 110 kilometrov oddaljenemu Guingampu. Štadion v Brestu sprejme približno 15.000 gledalcev, če pa bi želeli na njem igrati ligo prvakov, bi za to ustrezala le glavna tribuna za 5000 ljudi. Toda lastnik Denis Le Saint je že začel uresničevati projekt novega štadiona, ki bo stal 85 milijonov evrov in bo predvidoma končan leta 2027.